Zoisovi dragulji

Kljub temu si strokovnjaki še niso bili edini, ali je Triglav nastal ob vulkanskem izbruhu ali pa so kamnine, ki grade najvišji vrh Slovenije, začele nastajati globoko na morskem dnu in so se pozneje, z delovanjem geoloških procesov, dvignile na današnje mesto.

Živel je v času slovitega Casanove, ki ga je spoznal v Trstu in si z njim kasneje tudi dopisoval. Kot najbogatejši Kranjec si je ustvaril za tedanje čase eno največjih zbirk mineralov v tem delu Evrope. V ohranjeni zbirki so rude, kamnine, organske snovi in na častnem mestu plemeniti kamni. 

Plemeniti kamni predstavljajo svet dragih in okrasnih kamnov ali na kratko draguljev. To so večinoma minerali, ki so nastali v naravi in so zaradi nekaterih lastnosti redki in zato cenjeni. Odlikuje jih barva, velikost, čistost. Z brušenjem jim poudarimo tisto, kar v sebi skrivajo že milijone let.

Baron Zois je v svojo zbirko uvrstil kar precej okrasnih kamnov in med njimi so nekateri izjemni za tisti čas, občudujemo pa jih tudi še danes. V njih prepoznamo stopnjo obdelave, ki je bila za čas, ko ni bilo elektrike, na zavidljivi ravni, saj so morali vse kamne brusiti ročno. Ampak dobesedno »na roke in noge«.

V Zoisovi zbirki spoznamo plemenite kamne tedanjega časa. Marsikatero nahajališče je z današnjega stališča pomembno zgolj kot zgodovinsko, saj vzorcev iz opuščenih rudnikov preprosto ni več. Zanimivo pa je tudi spremljati trgovske poti, ki nam jih razkrivajo kamni iz zakladnice barona Zoisa.
 

Brazilski diamant

Vsaka zbirka mineralov, še posebno plemenitih kamnov – vsaj tako se pričakuje –, mora imeti diamant. Saj je vendar kralj med dragulji. Je edini, ki ga sestavlja ena sama kemijska prvina, in to je ogljik. Ta ogljik je pri diamantu povezan v najtrdnejšo kristalno zgradbo med vsemi do sedaj znanimi minerali in teh je že več kot 5000. 

Čeprav je najbolj trd mineral, pa ni najbolj trden. Prav lahko se kolje v smeri oktaedrov, kar izkoriščajo brusilci tega kamna, saj je to oblika, ki daje velik izkoristek kamna. Poleg tega so lahko prav vsako naravno obliko diamanta brez dodatne obdelave razklali v oktaeder oziroma dve štiristrani piramidi, ki sta zlepljeni z osnovno stranico. V Zoisovem času so takšne naravne razkolke še vedno uporabljali, običajno so jih prepolovili in jim dodali še po nekaj ploskvic.

Zoisov diamant pa je že nekaj posebnega. Zbrušen je v predhodni obliki modernega briljantnega brusa in ima 57 ploskvic. Zato se od starejših oblik brusov bolj sveti in v oči občudovalca vrača več svetlobe in igrivosti, kar se pri draguljih pričakuje.

Zoisov diamant ima maso 2,79 karata (1 karat = 0,2 grama). Je skoraj brezbarven in ima malo vključkov. S temi podatki ga lahko uvrščamo v zgornjo lestvico diamantov glede kakovosti. Zanimiv pa je tudi njegov izvor. Zgodovinsko gledano so diamante kopali zgolj v Indiji, in to že pred več kot 4000 leti. Šele v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja so jih odkrili tudi drugod, in to v Braziliji. Diamante v Južnoafriški republiki pa so odkrili še 50 let pozneje.

Zoisov diamant nedvomno izvira iz Brazilije. Ko ga osvetlimo z ultravijolično svetlobo, zažari rumeno ali modrikasto, odvisno od dolžine ultravijoličnega spektra. Ta lastnost še pred desetletjem ni veljala za kaj posebnega in je bila interpretirana pri diamantih zgolj kot zanimivost. Danes je to izjemno pomembna lastnost, saj loči naravne diamante od sintetičnih. Zoisov diamant zaradi naštetega velja za tipsko gradivo tega minerala in obenem dragulja.
 

Rubina v Zoisovi zbirki ni

Rubin in safir sta draguljarska različica minerala korunda. Danes sodita, poleg diamanta in smaragda, v skupino najbolj plemenitih kamnov. V Zoisovem času jih ni bilo veliko, vsaj v Evropi ne. Nahajališča plemenitih rubinov in safirjev so večinoma v Aziji, od koder pa Zois nima veliko primerkov. Izjema je safir, ki je brušen v zelo nepravilnem kabošonu in verjetno izvira iz Tajske ali Šrilanke.

Rubina Zois nima. Namesto njega ima rdeči spinel, ki je brušen zelo podobno kot prej omenjeni safir, torej v precej nepravilnem kabošonu. Razlog za takšno obliko je bil verjetno izkoristek dragocenega materiala, delno pa morda tudi trdota tako spinela kot safirja. Četudi v Zoisovi zbirki ni rubina, to ne pomeni nič slabega. Tudi angleška kraljica ima na osrednjem mestu na kroni velik rdeč dragulj, ki ni rubin ampak prav spinel!
 

Smaragdi in … zeleni berili

Znameniti nemški pesnik Goethe je zapisal: »Nič ne zeleni bolj zeleno od smaragdov.« Očarljiva in globoka zelena barva nas res pogosto prevzame, a obenem pomirja, saj nam okolje v zelenem preganja vsakdanji stres. Smaragdi so zeleno obarvani draguljarski različki minerala berila. Ta mineral je sorazmerno redek zaradi še redkejše kemijske prvine v trdni Zemljini skorji – litija, ki ga vsebuje. Ker je precej trd in raznobarven, je seveda cenjen v draguljarstvu. In je eden izmed mineralov, ki ima v draguljarstvu veliko različkov, ki se imenujejo prav po barvi. 

Modri so akvamarini, rumeni zlati berili, rumeno zeleni heliodori, brezbarvni goscheniti, modri akvamarini, rdeči rdeči berili in zeleni smaragdi. V Zoisovem času rdečih berilov še niso odkrili in so med draguljarskimi različki pravzaprav ločili le akvamarine in smaragde. Prav ta dva sta na ogled na stalni razstavi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije od vsega začetka in sta torej ena redkih, ki sta »preživela« stalno krčenje razstavnega dela Zoisove zbirke. Izvirata z Urala, kjer je bilo pomembno zgodovinsko nahajališče teh plemenitih kamnov, medtem ko danes z odkritjem nahajališč drugod po svetu to najdišče ni več tako pomembno, tudi primerki niso več tako kakovostni.

Gemologija, veda o dragih kamnih, je v zadnjih desetletjih izjemno napredovala. Zaradi trgovskih interesov pa tudi znanosti so zelene draguljarske različke pri mineralu berilu razdelili v tri vrste. Barva zelenih berilov je namreč pogojena s primesmi barvajočih ionov v kristalni zgradbi berila. Primes kroma da zeleno barvo smaragdom, primes železa da zeleno barvo zelenemu berilu in primes vanadija da zeleno barvo vanadijevemu berilu. 

Odtenki zelene med naštetimi različki se ločijo že s prostim očesom in seveda je zato prav, da se je ta delitev vzpostavila. Prvotni zoisov smaragd ima primes železa, ki mu daje zeleno barvo, zato ga po sodobnih standardih ne smemo več imenovati smaragd, ampak zeleni beril. V Zoisovi zbirki najdemo tudi smaragde, a niso stalno razstavljeni. Brušeni primerki izvirajo iz Indije, kristali iz nam najbližjega nahajališča tega dragulja pa so iz Habachtalla v Avstriji. 
 

Kremen in cerkniški demanti

Stari Grki so menili, da so kristali kremena tako globoko zamrznjena voda, da se jih ne da več staliti. Danes vemo, da je to eden najpogostejših mineralov v trdni Zemljini skorji. Je bistven sestavni del velike večine magmatskih kamnin, prisoten pa je tudi v metamorfnih in sedimentnih. V vseh teh okoljih je tudi kot kristal, ki pa se v naravnih okoljih razvije v raznolike pojavne oblike. Je mineral, ki je še vedno tako trd, da razi steklo. In zato je uporaben plemenit kamen. Zois je zbral kar obsežno zbirko kremenov in med njimi je precej plemenitih različkov. Njihova imena so tesno povezana z barvo in pojavno obliko. 

Debelokristalni različki so tisti, katerih kristale z bolj ali manj gladkimi kristalnimi ploskvami občudujemo že s prostim očesom. V Zoisovi zbirki so skoraj vsi: brezbarvna kamena strela, rumen citrin, vijoličast ametist, rožnat roževec, rjavkast čadavec, skoraj črn morion, bel mlekovec in zelen prazem. Med drobnokristalnimi različki so jaspisi, kalcedon, karneol, ne manjka ahatov in številnih drugih. Bolj kot njihova raznolikost v Zoisovi zbirki so zanimiva njihova nahajališča. 

Izvirajo iz območja Alp in nekaterih drugih evropskih nahajališč, nekaj tudi iz Slovenije, na primer kremeni iz Cerknice. Ti so označeni kot cerkniški demanti. Danes bi jih poimenovali cerkniški diamanti. Tak izraz imajo zato, ker so kristali kremena za povprečnega občudovalca na videz podobni diamantom: so majhni, običajno veliki do 1 cm, čisti, brezbarvni in imajo visok sijaj. Po sodobnih standardih je to poimenovanje zavajajoče in se ne sme uporabljati, razen seveda ko obujamo zgodovinske zgodbe …
 

Dva draga opala

Dragi opal je eden izmed draguljev z najbolj barvitim doživetjem kamna. V njem se lahko prelivajo prav vse mavrične barve in tedaj postane eden najbolj cenjenih. Njegova domovina je Avstralija, s tem da so dandanes svet preplavili opali iz Etiopije. V Zoisovem času pa dragih opalov v Avstraliji niti v Etiopiji niti kjer koli drugje še niso odkrili. Edino in edinstveno nahajališče je bilo Dubnik na Slovaškem.

V magmatski kamnini v andezitu so v osnovi beli opali, za katere je značilen optični pojav prelivanja barv, zato jih imenujemo dragi opali. Zois je zbral dva neobdelana primerka dragega opala iz Dubnika, ki sta se ohranila vse do danes. Opal ima namreč v zgradbi vezano vodo in ob neprimerni hrambi bi ta voda lahko iz opala »ušla« in prelivanje barv ne bi bilo več tako intenzivno ali pa bi celo lahko nastali običajni opali. 200 let je namreč že neki čas, ko se tudi pri mineralih, vsaj nekaterih, lahko spremeni videz.

Drage opale iz Dubnika srečamo v večini evropskih muzejev, a so označeni kot madžarski opali. Nekaj časa so bili namreč rudniki del Avstro-Ogrske. Zato bi pričakovali, da so najlepši primerki ohranjeni v muzeju v Budimpešti. Žal ga je v preteklosti zajel požar in dragi opali iz Dubnika so bili za vedno izgubljeni. Če torej doma hranite kak 150, 200 ali več let star kos nakita z dragim opalom, potem veste, da izvira iz Dubnika. 
 

Olivin je cenila Kleopatra

Olivin je eden izmed kamnov, ki so bili v preteklosti mnogo bolj cenjeni kot danes. Še Kleopatra jih je cenila bolj kot danes priljubljene smaragde. Razlog je dokaj preprost. Zgodovinsko pomembno in spet v mnogočem edinstveno nahajališče olivinov je bilo na otoku Szabargad v Rdečem morju.

Na otoku brez tekoče pitne vode so v rudnikih delali kaznjenci in vse do tridesetih let 20. stoletja kopali najkakovostnejše draguljarske primerke olivina. Eden takšnih je ohranjen tudi v Zoisovi zbirki. Ima globoko zeleno (olivno) barvo in je kot kristal tega minerala izjemno velik, saj meri v višino 2,5 cm. Je eden najpomembnejših zgodovinskih draguljev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. 
 

Najpogostejša imitacija: cirkon

V trenutnem času pandemij ali epidemij je nakup nakita s kamni bolj postranska zadeva. Kljub temu velja omeniti kamen, ki ga zaradi več desetletnega napačnega poimenovanja morda niti ne poznamo. Nakit z diamanti lahko postane zaradi cene kamnov precej drag. Zaradi tega zlatarji v nakit vstavljajo imitacije diamantov, ki imajo nalogo, da nakit vseeno ostane privlačen, cena pa dostopnejša. Najpogostejša imitacija je cirkon.

V resnici je ta novodobni cirkon umetna sintetična cirkonija. Izdelana je v laboratoriju, da bi zamenjala diamant. Težave ni, saj zlatarji to tudi povedo. Težava nastane, ko želimo kupiti naravni cirkon. To je mineral, ki ima povsem drugačno kemijsko sestavo, drugačno zgradbo in tudi povsem drugačne fizikalne in s tem optične lastnosti. V naravi so v draguljarski kakovosti sorazmerno redki in zato cenjeni. So povsem nekaj drugega kot »cirkončki« oziroma sintetična umetna cirkonija. V Zoisovi zbirki so ohranjeni štirje brušeni primerki cirkona, zelo verjetno iz Šrilanke, v fasetni obliki rjave barve. 
 

Zoisit, poimenovanje v njegovo čast

Le redkim je dano, da po njih imenujejo kak mineral. In če je poleg tega ta mineral še draguljarske kakovosti, s katerim se danes na veliko trguje, potem je to še mnogo redkeje. Baron Zois bi bil zagotovo ponosen, če bi vedel, da je mineral, ki so ga njemu v čast poimenovali leta 1805, med najbolje prodajanimi barvnimi kamni.

Gre za mineral zoisit, ki so ga v draguljarski različici našli leta 1965 v Tanzaniji in je modro vijoličaste barve. So ga pa spretni trgovci hitro preimenovali, saj je ime zoisit v angleški izgovarjavi preveč spominjalo na samomor (ang.: suicide). Nadeli so mu ime tanzanit. V Zoisovi zbirki pa so ohranjeni tipski primerki zoisita, ki mu jih je na prehodu iz 18. v 19. stoletje prinesel trgovec z minerali Simon Prešern s Svinjške planine iz Avstrijske Koroške. Gre torej za prve primerke tega minerala sploh!

Dragulji na T

Nekaterih plemenitih kamnov v Zoisovi zbirki ni ali pa so prisotni le s posameznimi primerki, ki nekateri niso brušeni in so ohranjeni kot kristali. Med njimi so topaz, turmalin in turkiz. Dragulj topaz, ki je danes uveljavljen, je praviloma rumen. Obstaja tudi oranžen, moder, zelenkast, vendar pa njegovi barvni različki nimajo posebnih imen. Zanimivo pri topazu je to, da je bil to nekoč izraz za kamne, ki so bili rumene barve. Zaradi tega ni nujno, da so v starih zapisih, ko so omenjali topaz, mislili nanj.

V Zoisovi zbirki je ohranjen v obliki kristala, ki pa je draguljarske kakovosti. Turmalini so danes velika in raznolika skupina mineralov, ki so lahko draguljarske kakovosti. Zois jih ima v zbirki precej, vendar niso prav plemeniti. Samo eden je zbrušen, in to v zelo preprosti osemkotni obliki. Zanimiv je tudi primerek turkiza. Le od kod se je znašel? V Evropi v tedanjem času ni bilo znanega nahajališča tega minerala draguljarske kakovosti. Bila so v Ameriki, v Aziji pa so jih šele odkrivali. 
 

Lapis lazuli

Lapis lazuli je eden redkih plemenitih kamnov, ki je pravzaprav kamnina. Pretežno jo sestavlja moder azurit, skoraj vedno pa sta poleg bel kalcit in zlatorumen pirit. Kamnina je v svetovnem merilu še danes redka in velika večina tega plemenitega kamna prihaja zgolj iz treh nahajališč. Najbolj znano z najbolj kakovostnimi primerki lapisa lazuli je v Afganistanu, kjer ga talibani visoko v gorah kopljejo že več kot 6000 let. Pravzaprav so to najdlje neprekinjeno delujoči rudniki kakega kamna na svetu! Drugo nahajališče je v Rusiji, tretje pa v Čilu.

V Zoisovi zbirki je lapis lazuli iz okolice Bajkalskega jezera. Zanimiva sta primerka, ki kažeta, kako so že nekoč cenili kamen in izkoristili prav vsak njegov uporaben košček. Tanke plasti lapisa lazuli so nalepili na kamnito podlago in potem vse skupaj sestavili v mozaičen oval ali kvadrat. Danes takšne sestavljene kamne na veliko uporabljajo pri opalih, v Zoisovem času pa je bilo to precej redkeje.
 

Jantar, največji med Dunajem in Benetkami

Čez območje današnje Slovenije je potekala znamenita evropska magistrala jantarna pot. Tudi zaradi tega arheologi odkrivajo številne najdbe jantarja, ki so v grobovih kot pridatki umrlim. Zoisu je bil jantar očitno zelo všeč, saj ga je zbral kar precej. Nahajališča te fosilne smole, ki ne nastane samo iz smole iglavcev, ampak tudi listavcev, so v Evropi predvsem v baltskih državah. Zanimivo je, da je v Zoisovi zbirki eden največjih, če ne celo največji kos jantarja med Dunajem in Milanom. Izvira prav z Baltika. Kljub velikosti nima vključkov žuželk, ki jih najdemo v drugih njegovih kosih. V zbirki ima tudi rdeči jantar iz Anglije in jantar na premogu iz Norveške.

Zois je za časa življenja zbral okoli 5000 primerkov. Po smrti se je zbirka delila vsaj na dva dela. Večji del je dve leti po njegovi smrti postal del prvega muzeja na Slovenskem, torej Deželnega muzeja. Je ustanovitvena zbirka tega muzeja in najpomembnejša kulturnozgodovinska zbirka mineralov v Sloveniji. Ker vsebuje tudi plemenite kamne, smo lahko nanjo ponosni kot del zgodovine gemologije na Slovenskem. Danes jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Stalno je razstavljenih okoli 250 primerkov, preostali so shranjeni v depoju. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >